prolog

Mario je bil vedno poseben človek. V nobeni stvari se ni zares našel, dokler ni spoznal svoje nadarjenosti za slikanje. Že kot majhen fant je rad kaj ušpičil očetu. Med spanjem ga je najraje porisal po obrazu, kot da bi preko njegovega obraza zapeljala pnevmatika motorja. Motorističen navdušenec je bil že od malih nog, saj je bil njegov oče velik navdušenec nad motorji, zato ni naključje, da je Mariu za 12. rojstni dan podaril motor. Iz malega motorčka je kmalu presedlal na pravega dirkalca. Vendar ni bil dolgo srečen z njim. V hudi nesreči, v kateri je komaj preživel, bi skoraj izgubil nogo, a so mu jo zdravniki rešili. Ostale pa so posledice, zaradi katerih se je moral odpovedati motoristični karieri. Ta dogodek ga je za vedno zaznamoval, saj je lahko po nesreči motorje le še občudoval. Noga je bila preveč poškodovana , da bi lahko upravljal z motorjem. Eden od poglavitnih razlogov, da je pričel s slikanjem motorjev je prav tisto, za kar ga je usoda prikrajšala. Ob slikanju motorjev se mu vrnejo nepozabni občutki, ki jih je doživljal, kadar je sedel na motor in se prepustil vetru in neskončnim potem. Nekaj podobnega doživi vsakokrat, ko poprime za čopič, ki ga v nebrzdanem ritmu zapelje preko platna. Medtem ko mu v glavi odzvanjajo zvoki motorja, čopič ustvarja silo upora zraka, skozi katerega reže telo. Kolena prižeta ob trup krotijo divjega žrebca med nogami, da ne podivja kot takrat, ko ga je trenutek nepazljivosti odnesel v obcestni jarek in končal komaj doživete sanje o brezmejni svobodi. Vsaka nova slikarija je upodobitev nadaljevanja tistega trenutka v obcestnem jarku, ki bi skoraj pomenil konec, a je zaradi neizmerne ljubezni do svobode gibanja in ustvarjanja naznanil nov začetek. Nekega dne smo ga obiskali na domu, z naročilom slike za naš atelje. Pričakal nas je v svojih prostorih s čelado na glavi. Na vprašanje, zakaj čelada, nam je odgovoril, da se ob slikanju čisto vživi in se pripravi, kot bi zares sedel na motor. V ozadju so se slišali zvoki glasnega navijanja motorjev, ki so prihajali iz televizorja. Na vprašanje, zakaj ima prižgan televizor z motoristično dirko, nam je podal zanimiv odgovor. Dejal je: ´´Ob zvokih motorja, dobim izjemno inspiracijo, preprosto se ob tem počutim tako, kot bi se zame svet ustavil. Počutim se kot takrat, ko sem sedel na motorju in se brezskrbno vozil v neznane daljave. Okolica okrog mene začne izginjati, vidim samo cesto, po kateri se peljem in utrip motorja med nogami´´. V primeru, da se kdaj znajdete pri njem, v njegovih prostorih, naj vas nikakor ne preseneti vonj po bencinu. V ateljeju, kjer ustvarja, ima še vedno dele motorja oziroma tisto kar je ostalo od njega. Mario Rosetti se je s svojo življenjsko travmo soočil na prav zanimiv način. Ne tlači jo v globine svoje podzavesti, temveč jo ohranja s slikanjem tistega, za kar je v življenju prikrajšan.

Preberi celo zgodbo...

Mario je bil vedno poseben človek. V nobeni stvari se ni zares našel, dokler ni spoznal svoje nadarjenosti za slikanje. Že kot majhen fant je rad kaj ušpičil očetu. Med spanjem ga je najraje porisal po obrazu, kot da bi preko njegovega obraza zapeljala pnevmatika motorja. Motorističen navdušenec je bil že od malih nog, saj je bil njegov oče velik navdušenec nad motorji, zato ni naključje, da je Mariu za 12. rojstni dan podaril motor. Iz malega motorčka je kmalu presedlal na pravega dirkalca. Vendar ni bil dolgo srečen z njim. V hudi nesreči, v kateri je komaj preživel, bi skoraj izgubil nogo, a so mu jo zdravniki rešili. Ostale pa so posledice, zaradi katerih se je moral odpovedati motoristični karieri. Ta dogodek ga je za vedno zaznamoval, saj je lahko po nesreči motorje le še občudoval. Noga je bila preveč poškodovana , da bi lahko upravljal z motorjem. Eden od poglavitnih razlogov, da je pričel s slikanjem motorjev je prav tisto, za kar ga je usoda prikrajšala. Ob slikanju motorjev se mu vrnejo nepozabni občutki, ki jih je doživljal, kadar je sedel na motor in se prepustil vetru in neskončnim potem. Nekaj podobnega doživi vsakokrat, ko poprime za čopič, ki ga v nebrzdanem ritmu zapelje preko platna. Medtem ko mu v glavi odzvanjajo zvoki motorja, čopič ustvarja silo upora zraka, skozi katerega reže telo. Kolena prižeta ob trup krotijo divjega žrebca med nogami, da ne podivja kot takrat, ko ga je trenutek nepazljivosti odnesel v obcestni jarek in končal komaj doživete sanje o brezmejni svobodi. Vsaka nova slikarija je upodobitev nadaljevanja tistega trenutka v obcestnem jarku, ki bi skoraj pomenil konec, a je zaradi neizmerne ljubezni do svobode gibanja in ustvarjanja naznanil nov začetek. Nekega dne smo ga obiskali na domu, z naročilom slike za naš atelje. Pričakal nas je v svojih prostorih s čelado na glavi. Na vprašanje, zakaj čelada, nam je odgovoril, da se ob slikanju čisto vživi in se pripravi, kot bi zares sedel na motor. V ozadju so se slišali zvoki glasnega navijanja motorjev, ki so prihajali iz televizorja. Na vprašanje, zakaj ima prižgan televizor z motoristično dirko, nam je podal zanimiv odgovor. Dejal je: ´´Ob zvokih motorja, dobim izjemno inspiracijo, preprosto se ob tem počutim tako, kot bi se zame svet ustavil. Počutim se kot takrat, ko sem sedel na motorju in se brezskrbno vozil v neznane daljave. Okolica okrog mene začne izginjati, vidim samo cesto, po kateri se peljem in utrip motorja med nogami´´. V primeru, da se kdaj znajdete pri njem, v njegovih prostorih, naj vas nikakor ne preseneti vonj po bencinu. V ateljeju, kjer ustvarja, ima še vedno dele motorja oziroma tisto kar je ostalo od njega. Mario Rosetti se je s svojo življenjsko travmo soočil na prav zanimiv način. Ne tlači jo v globine svoje podzavesti, temveč jo ohranja s slikanjem tistega, za kar je v življenju prikrajšan.



dela

  • Bencinska ekstaza

    Avtor: Mario Rosetti
    Mere: 130 x 90 cm
    Tehnika: mešana tehnika / platno
    Leto: 2020

  • Ognjeno blato

    Avtor: Mario Rosetti
    Mere: 130 x 90 cm
    Tehnika: mešana tehnika / platno
    Leto: 2020


ambient


zgodbe strank


slide

Takoj, ko mi je prijatelj pokazal Rosettijevo delo, sem ga enostavno moral imeti doma na steni. Glede na to, da sem že od majhnega velik navdušenec motorjev in bencinskih hlapov in da brez motorja pri meni enostavno ne gre, se sliki nisem mogel upreti. Še danes, ko gledam sliko na steni, ne morem verjeti, kako je slikar zadel vse detajle, in na platnu prikazal motor v pravi akciji, kot bi sam sedel na njem.


Klemen prodajalec I. S. T. Avto deli D.o.o.