Nadrealizem v aktualnih slikarskih delih Maxa Zaxsterja predstavlja izrazito individualnost in hkrati njegov neobičajen pogled na likovna dela ustvarjalcev različnih prostorov in časov. Sestavljanke ali zloženke različnih preteklih del številnih ustvarjalcev delujejo kot enigmatični izziv gledalcu, hkrati pa njihovo novo in povsem avtonomno interpretacijo. Rebus, ki nakazuje nujnost razmisleka in izziv opazovalcu slik se prepleta z vtisom obstoja globljega sporočila nekje v ozadjih. Opazovanje privede do razmisleka o številnih matematičnih ugankah, rebusih, križankah in novicah tabloidov. Navidezno filmska pripoved in v njej povezane interpretacije del številnih avtorjev, dokaj hitro uspejo zapeljati opazovalca do konflikta znotraj lastnega mnenja. Večplastnost naslikanega predstavlja izziv in nova pričakovanja, morda tudi o tem kaj vse je še okoli ali morda zadaj. Kaj je sploh kje. Slika se pred gledalca postavlja kot sama sebi in navzven natrpana galerija, morda celo starinarnica, povsem običajna prodajalna, celo brez jasne poti, odnosa do likovnih okoliščin vseh časov in brez eminentnega kustosa, ki bi očem avtoritativno narekoval vsebino gledanja. Naenkrat postane pred očmi zgolj in le slikarstvo v svoji najbolj profani interpretaciji, ta pa dejansko globoko simbolizira sedanji svet – svet brezglavega tržišča, neskončnih preobteženih trgovskih polic s potrebnim in nepotrebnim, bolj za oči kot za ljudi. Enako doživimo vsak košček opazovanega urbanega okolja, oglaševalski balon je vse večji, vsega je že zdavnaj dejansko preveč, hkrati pa veliko premalo in iskanje notranjega zadovoljstva predstavlja vsak dan bolj neskončno in negotovo popotovanje. Pod neskončnimi pritiski medijev, številnimi informacijami, celo lažnimi informacijami, postajamo ljudje iz dneva v dan bolj trdoglavi in nedovzetni za tisti droben pritajen občutek, ki nam omogoča sublimno doživetje vidnega impulza, mešanice svetlob in oblik. Vonj lepega. Beganje po Zaxsterjevem rebusu, iskanje morebitnih lastnih odgovorov, morda spominja na sodobno dramaturgijo nakupovanja. Zanesljivo na brskanje po spletu in socialnih omrežjih. Pravzaprav v njegovih fragmentih slik naše oko včasih pogreša le še navedbo popustov in prodajnih cen delčkov teh njegovih slik. V zavedanju slikarskega kaosa, ki ga prikazuje, se loteva različnih intervencij, ki predstavljajo iskanje celote in hkrati odmik od interpretiranih slikarskih del, včasih komentar, včasih le specifični odnos ali celo svojevrstno avtorjevo averzijo. Gre celo tako daleč, da pogleda od zadaj in z nožem grobo poseže v platno. Pripovedni rebus, potujoče gledališče, trgovski center, umetniška ropotarnica, antikvariat ali le dnevno doživetje svetovnega spleta, se kot posnetki nedavnih sanj nizajo v delih. Gre za izrazito individualnost, ki globoko zanika znane obstoječe prakse, nenavadno, morda celo pravljično doživljanje slikarskega sveta in sveta nasploh. Slikarstvo se naenkrat povsem spontano prireja, spaja v podobe prodajnih katalogov trgovskih središč in celo spominja na oblikovalske prakse, ki vsakodnevno zbadajo oči publike. Ali gre za Zaxsterjevo lastno deželo z imenom Oz ali le za njen trenutni refleks v običajnem svetu - verjetno gre za oboje.

Kot že tolikokrat poprej, je vedno znova pred nami temeljno vprašanje, kateri so tisti kriteriji, ki na posamezni sliki določajo umetnost in odločajo o umetniškosti ter kaj natančno jo opredeljuje. V sliki s pomenljivim imenom Asociacija se pojavijo slikarji z leve proti desni: Lojze Logar - Davidovi vrtovi, Franc Kokalj - Sveta gora, Matej Metlišek - časopis. Omenjeni ustvarjalci imajo podoben stil, podobno izražanje in svet dojemajo v podobni luči. Vsi slikarji so zelo barviti, uporabljajo močne barve, rišejo enostavne oblike, kar pa je najpomembneje, rišejo iz ljubezni do umetnosti oziroma ustvarjanja. Pri slikanju uporabljajo različne motive: olje, vitraj in akril, pri čemer pa gre za kompletno diverziteto. Ob sliki, ki je nastala kot skupek njihovih del se poraja asociacija o veri, ljubezni in minljivosti družbe ter kam nas to na koncu pripelje. Lahko bi uporabili tudi besede Antoine de Saint-Exupéry iz Malega princa, da je bistvo očem nevidno. Pričujoča slika definitivno nakazuje v to smer, kajti malokdo je zmožen v njej prepoznati bistvo. Gre za zelo izpovedno in barvito sliko, v kateri je opaziti tudi čistost in pozitivnost, predvsem pa preprostost. Ozadje slike bi lahko interpretirali kot opalescenco, torej prelivanje barv kot pri opalu pri čemer sta namensko izbrani dve osnovni barvi, in sicer modra in rdeča. Njima je kot nevtralna barva dodana še prelivajoča se mešanica obeh. Vse to na koncu vzpostavi ravnotežje med levim in desnim delom slike, ne nazadnje - detajli na sliki niso pomembni, pomembna je prepoznavnost tehnike in stil umetnika, na vse to pa “asociira” tudi Maxova slika.

V delu Solucija so upodobljena dela znanega ameriškega slikarja, filmskega ustvarjalca, ilustratorja in pisatelja Andya Warhola. Že iz njegovega kratkega življenjepisa je razvidno, da je imel umetniški dar na večih področjih, kar je razvidno tudi iz njegovih del. Priznan je bil po vsem svetu. Bil je likovni začetnik, hkrati pa tudi utemeljitelj umetnostnega gibanja pop art. Najbolj odmevne in za njegov umetniški izraz značilne so prav gotovo serigrafije: Shoes, Camouflage in Marilyn Monroe. V svojih delih je izražal vrednote kapitalistične družbe, kot so slava, blišč in uspeh. Vse to pa se do današnjega časa še ni spremenilo, saj so aktualne še danes. Znan je bil tudi kot dober govornik. Med njegove najbolj zanimive izreke uvrščajo: ‘‘umetnik je nekdo, ki proizvaja stvari, ki jih ljudje v resnici sploh ne potrebujejo‘‘; ‘‘če ne želite biti resnični, vam ni treba storiti prav; ‘‘če se vse na svetu izvaja s stroji, potem bom sam razmišljal kot stroj.‘‘ S temi besedami je pokazal, do kam lahko seže umetnost v odnosu do želja in hrepenenj ljudi po določenih umetniških stvaritvah, ki odstopajo od idealov. Warhol je bil zagotovo velik posebnež, kar dokazuje tudi to, da je imel 25 mačk, vsem pa je bilo ime Sam. Mnogo let po njegovi smrti so njegova dela še vedno aktualna. Direktor njegovega muzeja Eric Shiner je zanj dejal: ‘‘Še vedno je v igri, tega bi bil komercialni umetniški genij zelo vesel.‘‘ Največji izziv za družbo je v tem, da vsak njen posameznik sprejme svoj lasten okus ter tako izrazi željo in način po izstopanju v znamenje protesta proti družbenemu dolgočasju. Max Zaxster se v tej stvaritvi spogleduje z Warholovo filozofijo sodobnega časa, zato skuša tudi na svoji paleti ujeti kolokit, ki ga je uporabljal Warhol in se mu čimbolj slogovno približati. Seveda pa je slog Warhola edinstven in težko dosegljiv, kar se odraža tudi z globokimi pomeni simbolov, ki jih je uporabljal. Worholova solucija glede umetniškega izražanja je v ‘‘multipliciranju‘‘ materialnih simbolov in ljudi moderne dobe. V ustvarjalnem svetu je edinstven in neponovljiv, nehote nas prisili k razmišljanju o smislu umetnosti in umetnikih, ki so ustvarjali pred njim, posebno pa za njim.

Včasih se sprašujemo, kaj dela slike nekaterih slikarjev tako umetniške. Zakaj večina ob njih trdi, da gre za nek presežek? Morda so všečne na oko ali pa posameznik ob njih zazna neka čustva, ki jih slika oddaja. Predvsem se pri tem porajajo vprašanja, ki človeka ne pustijo ravnodušnega. Maxova slika Evolucija je sestavljena iz del slikarjev: Pieta Mondriana, Gustava Klimta, Jean-Claude Christosna ter Vasiliya Kandinskyega. Pri študiji vzorca spoznamo, da obstaja neskončno kombinacij. Ko si sliko prvič ogledamo, se nam hitro razkrije vzorec glede na značilni stil posameznega avtorja. Predstavljeni slikarji so znali doseči uravnoteženost, tako oblikovno kot barvno, kar so znali upodobiti zelo mojstrsko. Cilj pri upodobitvi evolucije je bila Maxova želja ujeti osnovne poteze, ki vodijo k razvoju in prepoznavnosti sloga naštetih slikarjev. Motiv se osredotoča na percepcijo posameznika glede na dojemanje likovnega sveta in uporabljenega stila, ampak ni v središču pozornosti. V ospredju je vsekakor življenjska filozofija, ki jo umetnik izraža s pomočjo svojega uma. Evolucija prikazuje izbrane motive ostro in robustno, pri akrilu pa gre za fine, mehke detajle. Barvna paleta je sestavljena iz treh osnovnih barv: rdeče, modre in rumene. Vijolična s svojo spektralno močjo poskrbi za barvno uravnoteženost. Prevladuje čista rdeča barva, ostale barve so prelivajoče. Rdeča barva ima valovno dolžino 630–760 nanometrov. Torej gre za najbolj vidno barvo, zato je postavljena v ospredje. Oddaja moč in je nabita z energijo. Ustreza ekspanzivnim emocijam. Modra barva je barva miru in harmonije visokih vrednot in zaupanja. Lahko bi rekli, da je emotivni ‘‘sedativ‘‘. V avri daje pomen osebnim odnosom, simbolizira vodo - morje, v orientu in Indiji simbolizira vero v bogove. Njena valovna dolžina je 450–495 nanometrov. Rumena barva ima valovno dolžino 570–590 nanometrov. Pojavlja se tudi kot simbol sonca - svetlobe, čustvenosti in skrbi za druge. Rumena pritegne pozornost. Predvsem zato se pojavi na začetku slike. Povečuje komunikacijo, vdahne nam upanje, optimizem, srečo in kanček humorja. Barva tretje čakre je rumena, takšna je tudi zastava, ki pomeni karanteno. V Feng Shui-ju se rumena spremeni v zlato. Zlata barva predstavlja moč. S to sliko želi avtor signifikantno opozoriti umetniški svet na svoj osebni izbor in simpatijo. Upodobljeni motivi slikarjev so znani po vsem svetu, zato ni bojazni, da ob prvem pogledu na sliko gledalec ne bi vedel za katerega umetnika gre.

Kaj je umetnost? Kdo je tisti, ki lahko trdi, da gre pri določeni sliki za izjemno delo? Sprašujemo se, kaj je tisto kar daje umetnini veličino. To so lastnosti, ki jih vsebuje slika in jih tudi opazimo na sliki: barve, simbolika in energija, ki jo umetnik zlije na papir. Poleg teh treh pa je pomembno tudi okolje, v katerem je risba ustvarjena in seveda same poteze čopiča, ki ga posameznik z različnimi potezami vleče po sliki. Delo Interpretacija je skupek več različnih slikarjev: Metke Kraševec, Jožeta Tisnikarja, Leona Zakrajška, Silvestra Plotajsa Sicoea, Zvesta Appolonia, Jožeta Ciuhe, Franceta Slane in interpretacija Maxa Zaxsterja. Posamezni liki, teme, stili in poteze označujejo ter definirajo pogled Maxa na njihovo delo in raziskovanje komponent. Izjemno težko je izpopolniti oziroma definirati stil, ob tem pa ne prekopirati same slike, temveč izbrati ustrezno barvo in v mislih naštudirati, kaj je umetnik razmišljal v tistem trenutku. Najverjetneje so dela nastala tudi ob vsakodnevnih težavah, s katerimi se posamezniki srečujejo v resničnem svetu, kar je na koncu lahko posledica izjemnega dela. Ustvarjalci se zbližujejo s papirjem tudi v manj veselih časih, kar je zgodovinsko gledano največkrat vzrok, da nastajajo izjemna dela. Zakaj ravno ta izbor slik? Predvsem zato, ker Max v njih vidi mnogo skupnih točk, predvsem v harmoniji močnih barv ter signifikantnih simbolih, s katerimi umetniki interpretirajo svoj odnos do sveta. Njegova razlaga slike, v kateri je združil dela že prej naštetih slikarjev, nam predstavlja, kot že ime samo pove, obrazložitev njegove vizije sveta, saj lahko svetu ponudi mnogo več z barvami, kot z besedami. Slika se sprašuje o krogu življenja in smrti ter kako izza temnih oblakov vedno posije sonce. Prikaz temnih in svetlih motivov ter vrane kot simbolne znanilke nečesa novega, prikazujejo prav to. Linija poteka v obliki neskončnosti in potuje iz začetka abstrakcije preko realističnih prizorov. Konča se v zlatem trikotniku, pri čemer gre zopet za umetniško abstrakcijo. Vijolična zastava se na sliki pojavi z razlogom. Predvsem zato, ker se vijolična dojema kot zelo intenzivna barva z globokim pomenom. Gre za samostojno barvo, saj ima svojo valovno dolžino v spektru svetlobe. Njen spekter je med 380 in 450 nanometri. Na pogled jo dojemamo kot zelo prijetno barvo, ima pa najkrajšo valovno dolžino med vsemi barvami spektra, ki jih človeško oko še lahko zazna. Simbolizira ponos, kraljevskost, luksusnost ter nekonvencionalnost. Vijolična avra pomeni, da se posameznik posveča vizionarskim zadevam. Po priljubljenosti se v svetovnem merilu uvršča na šesto mesto med barvami.

V delu z imenom Parodija sta upodobljeni dve izvrstni umetniji slikarjev iz ZDA: Kevina Hilla in Justina z enakim priimkom. Uporabljata močne barve, saj do skrajnih meja izkoriščata danosti slikarske palete. Povprečen gledalec na njunih stvaritvah verjetno ne prepozna vseh mistik, ki so skrite v sliki, temveč vidi le dve izvrstni upodobitvi narave in gora. Vendar slika je dosti več kot to. V njo se je potrebno le poglobiti in začutiti globine, v katere nas vabi. Pomembno je, da odmislimo vsakdanje tegobe in prepustimo duši, da uživa ob pogledu na prečudovite barve in igrivost narave. V življenju lahko pridejo trenutki, ko nam gre vse super od rok. Pride pa tudi trenutek, ko se nam nepričakovano zgodi nekaj nepredvidljivega. Pojavi se ‘‘nož‘‘, ki nas zareže po ‘‘sredini‘‘, vse tja do ranjene duše. Posledice tega reza lahko iz nas naredijo dobro ali slabo osebo, vendar tako kot na sliki, se moramo ‘‘nožu‘‘ pravočasno izmakniti. V nasprotnem primeru nas ta ‘‘prereže‘‘ do konca in tako je del nas razdvojen za vedno.Sliki zgoraj navedenih avtorjev simbolizirata to razdvojenost. Mar nam bo uspelo ostati v barvitem svetu in iti po poti v rajsko deželo? Ali nas bo pot odpeljala v pust, tegoben svet? Temu svetu se je težko izogniti, kar nakazuje rdeča barva v ozadju, ki nas vabi, da obstanemo z ranjeno dušo v trenutnem stanju zavedanja. Edini namen upodobitve vznesenih, skoraj alegoričnih prizorov iz narave je slikarjevo opozorilo, da se v kritičnih trenutkih življenja pravočasno izognemo ‘‘nožu, ki reže‘‘ in se raje oprimemo roke matere narave, ki nežno boža in tolaži pa čeprav le s pomočjo slikarjeve upodobitve. Maxovo stvaritev lahko razumemo tudi kot parodijo na slikarske stvaritve, katerih motivika je edini cilj, da ugajajo. Idealizirane upodobitve narave imajo lahko tudi povsem terapevtski namen, saj imajo moč zdraviti ‘‘ranjene duše‘‘ in vračati človeka v svet umirjenosti in samozadovoljstva. Spoznanje, da je idealiziran slikarski motiv na steni lahko najboljše zdravilo za trenutno nerazpoloženje, je tudi parodija na vse tisto, kar nam sodobni svet nudi za dosego sreče, zadovoljstva in blagostanja.

V delu Poklon sta upodobljeni deli slikarjev Jožeta Tisnikarja in Teodorja Tavžlja. Zakaj ravno poklon? Najverjetneje je v tem delu Max hotel predstaviti svoje spoštovanje, do čudes narave, med katere sodijo tudi morske soline. Soline sodijo med najbolj ogrožena mokrišča v Sredozemlju. Zaradi naravi neprijaznega razvoja v tehnološko usmerjenem stoletju soline izginjajo, z njimi pa izginja tudi bogato življenje v raznovrstnih ekosistemih. Na pomen solin na slovenski obali opozarja podatek, da na tem območju uspeva kar 45 vrst rastlin iz rdečega seznama ogroženih vrst Slovenije. Najdemo pa tudi ogromno drugega življenja.
Na ekološke probleme sodobnega sveta opozarja Max na sebi lasten, slikarski način, s poudarjenimi simboli, ki si jih je ‘‘izposodil‘‘ iz slikarskih del omenjenih slikarjev. V njegovem prikazu Tisnikarjeva vrana ponazarja skorajšnji propad narave in njenih bogastev. Enako usodo čaka znamenitega vranjeka, značilno ptico sredozemskih solin, ki se vse redkeje odloča za gnezdišča v solinah. Opominjata nas, da nas hoče tehnološki svet brezbrižno oropati lepot solin. Rdeče, rumene in oranžne oblike svarijo pred nevarnostjo, hkrati pa tudi ponazarjajo, kako se mora narava zaradi brezbrižnosti človeka boriti sama s seboj. Max je svoja in naša upanja simbolno upodobil v zračnih mehurčkih, ki lebdijo na slikah in čakajo na čas, ko črna vrana ne bo več tako zlovešče in opominjajoče zrla v nas in bo življenje v solinah pod modrim nebom spet mirno, bujno in barvito. Takšne so tudi uporabljene barve in simbolizem, ki vse to ponazarja in povezuje. Barvni spekter deluje na nas pomirjajoče, kar opazovalca navdahne s pozitivnostjo. Barve so namenoma pomirjajoče, da v nas vnesejo tudi kanček veselja, kot bi stali ob solinah in občutili rahel vetrič, ki nam objema telo.
Ob motivu umetnika in likovnega mentorja Teodorja Tavžlja, ki soline in slovensko obalo še posebno dobro pozna, so dobili ustvarjalni navdih številni, že uveljavljeni in ljubiteljski slikarji. Maxovo delo je poklon ideji, da lahko le z naslikanim motivom vzbudimo pri ljudeh dovolj žlahtnih čustev in občutkov, ki rezultirajo v smeri samozavedanja in aktivnega delovanja pri ohranjanju naravnih bogastev. Prav zato zasluži Maxovo poustvarjanje posebno pozornost in hkrati poklon do umetnosti in umetnikov, ki nas s svojimi deli opozarjajo in ozaveščajo.

Asociacija
Avtor: Max Zaxster
Mere: 200 x 70 cm
Tehnika: olje, akril
Leto: 2020